Zgodovina čarovništva v Severni Ameriki. By J.K. Rowling

By J.K. Rowling

Čeprav so prvi raziskovalci, ki so dosegli celino, le-to poimenovali »Novi svet«, so čarovniki za Ameriko vedeli dolgo pred bunkeljni. (Zaznamek: vsak narod ima za besedo »bunkelj« svoj izraz; Ameriška skupnost uporablja besedo ni-čar, kar je okrajšava besedne zveze »ni čarovnije«). Raznoliki načini magičnega prevoza – med njimi metle in udejanjanje – da ne omenjamo videnj in slutenj, so zagotovili, da so bile celo čarovniške skupnosti z najbolj oddaljenih koncev sveta vse od srednjega veka v rednih medsebojnih stikih.

Čarovniška skupnost ameriških staroselcev oziroma Indijancev je tako vedela za skupnosti po Evropi in v Afriki – in obratno – dolgo pred priseljevanjem evropskih ni-čarjev v sedemnajstem stoletju. Že zgodaj so se zavedali mnogih podobnosti med skupnostmi; za nekatere družine je bilo povsem jasno, da so čarovniške, a so se čarovniške sposobnosti nepričakovano izrazile tudi v družinah, v katerih med člani dotlej ni bilo čarovnic ali čarovnikov – vsaj kolikor so vedeli. Na splošno se je zdelo, da je razmerje med čarovniki in ne-čarovniki v različnih populacijah ustaljeno podobno, prav tako odzivi ni-čarjev, ne glede na to, kje so se čarovniki rodili. Med ameriškimi staroselci so nekatere čarovnike in čarovnice lepo sprejeli in jih v plemenih celo častili; zasloveli so kot zdravilci in vrači ali kot izjemni lovci. Drugi spet so bili zaradi svojih prepričanj ožigosani, pogostoma na podlagi prepričanja, da so jih obsedli zli duhovi.

Legenda o indijanskem »kožohodcu« – hudobni čarovnici ali šamanu, ki se lahko po lastni volji prelevi v žival – sloni na dejstvih. Okoli indijanskih magov se je napletla legenda, da so v prid svojih sposobnosti spreminjanja v živali žrtvovali najožje člane svojih družin. Pravzaprav je večina magov zavzela podobo živali, da se je izognila pregonu ali se za svoje pleme podala na lov. Tovrstne škodoželjne govorice so nemalokrat sprožili ni-čarski vrači, ki so občasno hlinili čarovniške sposobnosti in so se bali, da jih bo okolica razkrinkala.

Ameriška staroselska čarovniška srenja se je še posebej odlikovala po čaranju z živalmi in rastlinami; sploh njihovi čarobni napoji so bili precej bolj prefinjeni kot v Evropi znani napoji. Najbolj očitna razlika med čarovništvom, kakršnega so izvajali Indijanci, in čarovništvom evropskih skupnosti pa je bilo dejstvo, da so prvi čarali brez palice.

Čarovniška palica izvira iz Evrope. Palice magijo usmerjajo in s tem izostrijo in ojačijo njene učinke, čeprav na splošno velja, da je tisti, ki zmore izvesti res dovršene čarovnije tudi brez palice, zares mogočen čarovnik oziroma čarovnica. Kot so dokazali indijanski magi in izdelovalci napojev, lahko brezpalična magija doseže precej zapleteno in zavidljivo raven; je pa brez palice silno težko lučati uroke ali spreminjati obliko.

Od sedemnajstega stoletja dalje

By J.K. Rowling

Ko so se v Novi svet začeli priseljevati ni-čarski Evropejci, se je z njimi po Ameriki nastanjalo tudi vse več čarovnikov in čarovnic evropskega porekla. Kot njihovi ni-čarski sodobniki so rodne kraje zapuščali iz različnih razlogov. Nekatere je gnala želja po pustolovščini, a večina je skušala ubežati – včasih pregonu s strani bunkeljnov, drugič pred sovražno nastrojenim čarovnikom ali čarovnico, pa tudi pred čarovniškimi oblastmi. Ti ubežniki so se skušali vklopiti v vse bolj obširno množico ni-čarjev ali ponikniti v avtohtonem čarovniškem življu, kjer so svoje evropske brate praviloma sprejeli odprtih rok in jih zaščitili.

A že od vsega začetka je bilo povsem jasno, da bo Novi svet za te čarovnike in čarovnice precej bolj kruto okolje kot Stari svet. In to iz treh razlogov.

Kot prvo so ti čarovniki in čarovnice, podobno kot njihovi ni-čarski sodobniki, prišli v deželo z bore malo opreme – razen tiste, ki so si jo izdelali sami – kakršna jim je bila sicer na voljo doma, kjer je bilo treba zgolj skočiti v najbližjo apoteko, pa si si nabral vse potrebno za čarobne napitke. Tu so morali zdaj stikati za povsem neznanimi čarobnimi rastlinami. Ni bilo uveljavljenih izdelovalcev čarovniških palic in šola za čarovnike in čarovnice Ilvermorny, ki se je pozneje uveljavila kot ena najbolj vplivnih čarovniških šol na svetu, je bila takrat komaj kaj več kot neugledna baraka z dvema učiteljema in parom dijakov.

Kot drugo so se zaradi dejanj ni-čarskih priseljencev bunkeljni v domovini čarovnikom zdeli naravnost ljubeznivi; ni-čarji niso zgolj začeli vojne proti domorodcem, kar je prizadelo hud udarec tudi enotnosti čarovniške skupnosti, temveč so postali zaradi svojih verskih prepričanj zagrizeno nestrpni do vsega, kar je le malo dišalo po magiji. Puritanci so z užitkom drug drugega na podlagi še tako trhlih dokazov obtoževali okultnih dejanj in dejavnosti, zato so bili čarovniki in čarovnice do njih upravičeno sumničavi in so se v njihovi bližini obnašali izredno pazljivo.

Zadnja – pa bržkone najhujša – nevarnost, ki je prežala na čarovniške prišleke v Severno Ameriko, so bili pohajkači. Čarovniška skupnost v Ameriki je bila še maloštevilna; raztresena po celini je živela v veliki tajnosti, zato tudi še ni imela lastnega mehanizma za vzdrževanje reda in miru. To je ustvarilo praznino, ki jo je zapolnila brezvestna tolpa čarovnikov plačancev različnih tujih narodnosti; ti so ustanovili nasilno posebno enoto, pred katero so trepetali prav vsi, saj je preganjala ne le zloglasne zločince, temveč tudi vsakogar, ki bi jim utegnil navreči kaj zlata. Sčasoma so postali neznansko pokvarjeni in podkupljivi. Daleč od sodnih oblasti v svojih rodnih državah so si mnogi od njih dodelili – glede na njihovo nalogo in vlogo povsem neupravičena – pooblastila in se pri izvajanju nalog kruto izživljali. Takšni posamezniki so uživali v prelivanju krvi in mučenju; šli so celo tako daleč, da so svoje kolege čarovnike preprodajali. Število pohajkačev se je v sedemnajstem stoletju v Ameriki pomnožilo in dokazi pričajo, da jim ni bilo pod častjo niti zavajati lahkovernega ne-čarovniškega dela prebivalstva, če so lahko denarne nagrade pobrali tudi za povsem nedolžne ni-čarje, za katere so izvedensko trdili, da so čarovniki.

Zloglasni salemski čarovniški procesi v letih 1692 in 1693 so bili za čarovniško srenjo prava tragedija. Zgodovinarji čarovništva so si enotni, da sta bila med tako imenovanimi puritanskimi sodniki najmanj dva znana pohajkača, ki sta se okoriščala na račun zamer in sporov, ki so se bili razpasli po Ameriki. Med mrtvimi je bilo veliko resničnih čarovnic, a povsem nedolžnih zločinov, katerih so jih bili obtožili. Ostali so bili zgolj ni-čarji, ki so imeli to nesrečo, da so padli v vrtinec splošne histerije in krvoželjnosti.

Salem je bil za čarovniško skupnost pomemben iz razlogov, ki presegajo tragično izgubo življenj. Zaradi procesov so mnogi čarovniki in čarovnice zapustili Ameriko, premnogi drugi so se odločili, da se tam ne naselijo. To je privedlo do zanimivih odstopanj v značilnostih čarovniškega življa v Severni Ameriki v primerjavi s skupnostmi v Evropi, Aziji in Afriki. Vse do zgodnjih desetletij dvajsetega stoletja je bilo med splošnim ameriškim prebivalstvom manj čarovnikov in čarovnic kot na ostalih štirih celinah. Čistokrvne družine, ki so prek čarovniških časopisov budno spremljale dejavnosti tako puritancev kot pohajkačev, so redko odpotovale v Ameriko. To je pomenilo, da je bil v Novem svetu večji odstotek čarovnic in čarovnikov, rojenih v ni-čarske družine, kot kjer koli drugje. Sicer so se ti posamezniki pogosto poročili in osnovali lastne družine, v katerih so bili vsi čarovniki, vendar pa ideologija o čisti krvi, ki je vztrajno prevevala poglavitni del evropske zgodovine čarovništva, v Ameriki ni padla na pretirano rodovitna tla.

Morebiti najpoglavitnejša posledica Salema je ustanovitev Čarovniškega kongresa Združenih držav Amerike leta 1693, skoraj stoletje pred ustanovitvijo podobnega telesa ni-čarjev. Vsi ameriški čarovniki in čarovnice ustanovo poznajo pod imenom MACUSA (kratica za Čarovniški kongres Združenih držav Amerike; običajno se izgovori »makuza«). Prvič se je zgodilo, da je čarovniška srenja Severne Amerike družno in složno ustvarila zakone za ohranjanje reda in zakonitosti med lastnim prebivalstvom, s tem pa so znotraj sveta ni-čarjev ustanovili čarovniški svet, kakršni so v večini drugih držav že obstajali. Prva naloga ustanove MACUSA je bila pred sodišče postaviti pohajkače, ki so bili izdali lastni rod. Tisti, ki so jih spoznali krive umorov, prekupčevanja s čarovniki, mučenja in vseh ostalih izkazovanj krutosti, so tudi usmrtili.

Nekaj najbolj razvpitih pohajkačev se je izmaknilo roki pravice. Mednarodnim tiralicam za njihovo prijetje navkljub so za vedno poniknili v skupnost ni-čarjev. Nekateri so se poročili in osnovali družine, iz katerih so po vsem sodeč izkoreninili čarovniški podmladek v korist otrok, ki čarovniškega daru niso imeli, saj so malopridneži le tako lahko ostali skriti. Ker jih je lastno ljudstvo izobčilo, so iz maščevanja na potomce prenesli neomajno prepričanje, da je čarovništvo resnično in da je treba čarovnike in čarovnice iztrebiti, kjer koli se pojavijo.

Ameriški zgodovinar čarovništva Teofilij Opatt je dognal identiteto nekaterih takšnih družin, in vsaka od njih je globoko verovala v čarovništvo ter ga iz srca sovražila. Morda je tudi zavoljo teh proti čarovništvu nastrojenih prepričanj in dejavnosti potomcev pohajkačev severnoameriške ni-čarje glede magije precej težje prelisičiti kot prebivalstva mnogih drugih dežel. To je korenito vplivalo na ureditev oblasti ameriške čarovniške skupnosti.

Rappaportin zakon

By J.K. Rowling

Leta 1790 je petnajsta predsednica ustanove MACUSA Emily Rappaport vpeljala zakon, ki naj bi povsem ločil čarovniško in ne-čarovniško prebivalstvo. Zakon je bil sprejet po eni najhujših kršitev Mednarodnega statuta čarovniške tajnosti, zaradi katere si je MACUSA od Mednarodne zveze čarovnikov prislužila ukor in utrpela ponižanje. Zadeva je bila toliko bolj resna, ker je do kršitve prišlo znotraj vrst članov ustanove.

Če povzamemo na kratko, je bila v katastrofo vpletena hčerka predsednika zaupanja vrednega upravitelja državne zakladnice in dragotov (dragot je valuta ameriške čarovniške skupnosti in upravitelj dragotov, kot namiguje že sam naziv, je približno nekaj takšnega kot minister za finance). Aristotel Dvanajstodrevar je bil sposoben možakar, a njegova hči Tepcara je bila enako neumna, kot je bila ljubka; na Ilvermornyju ji ni šlo najbolje, in ko se je njen oče povzpel na tako ugleden položaj, je živela doma, kjer je komaj kdaj izvajala čarovnije; raje se je posvečala svoji garderobi, urejanju pričeske in zabavam.

Nekega dne se je Tepcara Dvanajstodrevar na pikniku nesmrtno zacopala v postavnega ni-čarja po imenu Bartolomej Barrabon. Ni vedela, da je Bartolomej potomec pohajkača. Nihče v njegovi družini ni bil čarovnik, a je globoko in neomajno verjel v čarovništvo, še bolj pa je bil prepričan, da so vse čarovnice in čarovniki utelešenje zlobe.

Tepcari se niti sanjalo ni, da bi utegnila biti v nevarnosti, in je Bartolomejevo zanimanje za svoje »drobne trike« videla kot naklonjenost. Fant jo je premamil s preprostimi in na videz naivnimi vprašanji, pa mu je zaupala skrivna naslova kongresa MACUSA in šole Ilvermorny, za nameček pa še podatke o Mednarodni zvezi čarovnikov in vse podrobnosti v zvezi s tem, kako te ustanove ščitijo čarovniško prebivalstvo in ga skrivajo pred neposvečenimi očmi.

Bartolomej je iz naivne Tepcare izvabil kar se da največ podatkov in ji ukradel še čarovniško palico, katere delovanje mu je uslužno predstavila; pokazal jo je vsem predstavnikom tiska, kar jih je našel, nato pa zbral oborožene prijatelje in se z njimi podal v pregon in, če bi šlo vse po sreči, iztrebljenje vseh čarovnikov in čarovnic v bližnji okolici. Bartolomej je natiskal še letake z naslovi, na katerih so se zbirali čarovniki in čarovnice, ter poslal pisma uglednim ni-čarjem, med katerimi se je nekaterim zdelo nujno, da raziščejo, ali se na omenjenih naslovih resnično odvijajo »zlohotne okultne zabave«.

Naloga, da razkrinka čarovništvo v Ameriki, je Bartolomeju Barrabonu stopila v glavo, in presegel je celo samega sebe – začel je streljati v skupino ljudi, za katere je bil prepričan, da so čarovniki iz ustanove same, pa se je izkazalo, da so zgolj ni- čarski opazovalci. Na srečo je nihče ni skupil, njega pa so zaprli brez vpletanja MACUSE. Za kongres MACUSA je bilo to neizmerno olajšanje, saj so se le mukoma spopadali s katastrofalnimi posledicami Tepcarine nepremišljenosti.

Bartolomej je namreč svoje letake razpečal daleč naokoli in nekaj časopisov ga je vzelo celo tako resno, da so ponatisnili fotografije Tepcarine čarovniške palice – s pripisom, da »brcne kot mula«, če pomahaš z njo. Pozornost javnosti, usmerjena na poslopje ustanove MACUSA, je postala tako nevzdržna, da so se morali preseliti. Predsednica Rappaportova je bila med javno preiskavo primorana Mednarodni zvezi čarovnikov priznati, da ne more biti povsem prepričana, ali so čisto vsako osebo, ki so ji na uho prišla Tepcarina razkritja, uspeli podvreči uroku pozabate. To, kar je bilo pricurljalo v javnost, je bilo tako obširno in podrobno, da je bilo posledice čutiti še dolga leta.

Čeprav so mnogi v čarovniški skupnosti zahtevali, da Tepcaro zaprejo do konca življenja ali jo celo usmrtijo, je dekle v zaporu prebilo zgolj eno leto. Do kosti osramočena in duševno povsem strta se je vključila v povsem drugačno čarovniško skupnost in je svoje dni končala v osami, zgolj v družbi svojega ogledala in papagaja.

Tepcarina nepremišljenost je sprožila uvedbo Rappaportinega zakona. Ta je določal strogo ločevanje ni-čarskega in čarovniškega prebivalstva. Čarovniki niso smeli več prijateljevati ali se poročati z ni-čarji. Kazni za druženje z njimi so bile stroge. Občevanje z njimi je bilo omejeno na zgolj tisto, kar je bilo nujno za vsakodnevne opravke in potrebe.

Rappaportin zakon je še bolj poudaril kulturno razliko med ameriško in evropsko čarovniško skupnostjo. V Starem svetu so bunkeljske in čarovniške oblasti že od nekdaj sodelovale in komunicirale med seboj, četudi prikrito in zgolj do določene mere. V Ameriki je MACUSA delovala povsem neodvisno od ni-čarske oblasti. V Evropi so se čarovniki in čarovnice poročali in prijateljevali s bunkeljni; v Ameriki so na ni-čarje čedalje bolj gledali kot na sovražnike. Na kratko povedano je Rappaportin zakon ameriško čarovniško prebivalstvo, ki je že tako imelo opraviti z nenavadno sumničavimi ni-čarji, pognal še globlje v ilegalo.

Čarovništvo v Ameriki dvajsetih let preteklega stoletja

By J.K. Rowling

Ameriški čarovniki so imeli v prvi svetovni vojni med letoma 1914 in 1918 pomembno vlogo, čeprav se velika večina njihovih ni-čarskih sodržavljanov tega sploh ni zavedala. Ker so se čarovniki bojevali na obeh straneh, njihova prizadevanja niso imela odločilnega vpliva, so pa nemalokrat preprečili dodatno izgubo življenj in porazili svoje čarovniške nasprotnike.

Vendar ta skupni podvig ni prav nič otopil stališča kongresa MACUSA do prijateljevanja med ni-čarji in čarovniki; Rappaportni zakon je ostal neomajno v veljavi. Do dvajsetih let preteklega stoletja se je čarovniški živelj v Združenih državah že docela navadilo živeti v precej večji tajnosti kot njihovi evropski sodobniki, in se je sprijaznil s tem, da si morajo življenjske sopotnike izbirati izključno med svojimi.

Spomin na nepremišljenost Tepcare Dvanajstodrevar in katastrofalno kršitev Statuta čarovniške tajnosti je prešel v čarovniški pogovorni jezik: »biti tepcara« je v slengu postala oznaka za idiota ali nesposobno osebo. MACUSA je še naprej strogo kaznovala vse, ki so se posmehovali Mednarodnemu statutu čarovniške tajnosti. Poleg tega je pomenila manj kot podobne evropske ustanove strpna tudi do čarobnih pojavov, kot so duhovi, poltergeisti in magične živali; takšna bitja so bila veliko tveganje, saj bi utegnila ni-čarje opozoriti na obstoj čarovništva.

Po velikem uporu Saskvačev leta 1892 (podrobnosti najdete v nadvse hvaljeni knjigi Srečka O’Flahertyja »Bigfoota poslednja bitka«) so sedež ustanove MACUSA že petič v njeni zgodovini premestili – tokrat iz Washingtona v New York, kjer je ostal skozi vsa dvajseta. Predsednica skozi to desetletje je bila gospa Serafina Picquery, nadarjena čarovnica iz Savannaha.

V dvajsetih letih se je Šola za čarovnice in čarovnike Ilvermorny lahko pohvalila z že prek dve stoletji trajajočim razcvetom; veljala je za eno najpomembnejših čarovniških učnih ustanov na svetu. Zahvaljujoč splošni izobrazbi vsi čarovniki in čarovnice, ki so obiskovali Ilvermorny, odlično čaranje s palico.

Zakonodaja, ki so jo sprejeli koncem devetnajstega stoletja, je pomenila, da je moral sleherni član čarovniške skupnosti v Ameriki pri sebi imeti dovoljenje za čarovniško palico, kar naj bi zagotavljalo nadzor nad vsemi čarovniškimi dejavnostmi in naj bi kršilce zakonov razkrilo na podlagi njihove palice. V nasprotju z Veliko Britanijo, ker je Olchenbat veljal za neprekosljivega, so severnoameriško celino oskrbovali štirje izjemni izdelovalci čarovniških palic.

Šikoba Volkk, ki je izviral iz plemena Čoktav, je bil prvenstveno znan po prefinjeno izrezljanih palicah z repnimi peresi neurnika (neurnik je magični ameriški ptič v tesnem sorodu s feniksom). Volkkove palice so na splošno veljale za neznansko zmogljive, a jih je bilo menda težko obvladati. Še posebej so bile cenjene med spreminjevalci oblike.

Johannes Jongherr, v bunkeljski družini rojen čarovnik, čigar ni-čarski oče je bil uveljavljen izdelovalec pohištva, se je povzdignil v uveljavljenega izdelovalca čarovniških palic. Njegove palice so šle kot za med in jih je bilo mogoče v hipu prepoznati, saj je bila vanje vdelana mater vseh biserov. Po preizkušanju mnogoterih jeder se je Jongherr odločil za dlako mačka vampusa.

Tijago Quintana je prah v čarovniškem svetu dvignil, ko je na tržišče začel pošiljati svilnate in običajno dolge palice, v vsaki pa je ležala po ena prosojna hrbtenica pošasti iz Bele reke v Arkansasu, ki je proizvajala mogočne in nadvse elegantne uroke. Bojazni, da bodo s pretiranim ribolovom iztrebili te pošasti, so posahnile, ko se je izkazalo, da jih zna na trnek zvabiti zgolj in samo Quintana, ki je svojo skrivnost ljubosumno čuval vse do smrti; potem so palice s hrbtenicami pošasti iz Bele reke nehali izdelovati.

Violetta Beauvais, slovita izdelovalka čarovniških palic iz New Orleansa, leta in leta ni hotela izdati skrivnostne sestave jedra svojih palic, ki so bile vedno izdelane iz lesa močvirskega gloga. Naposled so odkrili, da je jedro pravzaprav dlaka rugaruja, nevarne pošasti s pasjo glavo, ki je prežala v močvarah Louisiane. Pogosto je bilo slišati, da Beauvaisine palice privlači črna magija, kot vampirje privlači kri, pa vendar se je marsikateri čarovniški junak v dvajsetih letih preteklega stoletja v bitko podal oborožen zgolj z njeno palico; tudi predsednica Picqueryjeva naj bi jo bila imela v lasti.

Medtem ko je ni-čarski živelj v dvajsetih letih preteklega stoletja omejevala prohibicija, je MACUSA čarovnikom in čarovnicam dovoljevala pitje alkohola. Mnogi nasprotniki te politike so poudarjali, da utegnejo biti čarovnice in čarovniki ob tem v mestu, polnem treznih ni-čarjev, precej sumljivi. Pa vendar je po pričevanjih predsednica Picqueryjeva v enem od svojih redkih dobro razpoloženih trenutkov izjavila, da je biti čarovnik v Ameriki že samo po sebi dovolj veliko breme. »Glede smejalščice,« je bil njen znameniti odgovor šefu lastnega kabineta, »ne bom popustila.«

This is a reprint of a document from the now defunct pottermore.com site. JK Rowling reserves all rights in this document.